Sledenje zarku (Ray Tracing) je metoda, s katero so v racunalniski grafiki dosegli eno od najbolj realisticnih upodobitev objektov[Gla91b]. Zaradi svoje rekurzivne narave lahko simulira veckratne odboje svetlobe med objekti, kot tudi transparentnost povrsin in sence, ter s tem resuje problem globalne osvetlitve (global illumination). Resevanje globalne osvetlitve pomeni, da se pri dolocanju barve povrsine uporabi poleg direktne osvetlitve tudi svetloba, ki prihaja od drugih objektov. Najveckrat metoda temelji na geometrijskem modelu, kjer je osnova zarek, ki potuje po prostoru in se odbija od povrsin. Teoreticno obstajati dve vrsti metode sledenja zarku:
Mozne so seveda tudi kombinacije obeh pristopov. Vprasanje je le, kaj lahko pridobimo s kombinacijo obeh metod. V zadnjem casu se uporablja kombinacija metode sledenja zarku nazaj skupaj z metodo zarcenja svetlobe (Radiosity) [Shi90]. S to kombinirano metodo se predvsem odpravlja slabosti metode zarcenja, ki se odlikuje po pravilni medsebojni osvetlitvi difuznih povrsin, nima pa vgrajene moznosti zrcalnih odbleskov. Gledano posploseno, ima metoda zarcenja naravo sledenja zarku v smeri od izvora svetlobe do vseh ostalih vidnih povrsin, kar ustreza sledenju naprej. Kombinacija s sledenjem zarku nazaj je ena od uporabnih zdruzitev, kjer se izkoristijo prednosti posamezne metode.