V tem delu sem poskusal postaviti upodabljanje tridimenzionalnih objektov v uporabno matematicno formulacijo in prikazati pregled prejsnjih in tekocih resitev, tako v upodabljanju kot tudi v prakticni uporabi distribuiranih sistemov. Prikazane so opticne razmere na povrsinah in njihova matematicna formulacija, ki jo lahko, tako kot je predstavljena, direktno uporabimo v programih za upodabljanje. Diskutirani so bili razlicni sistemi, ki omogocajo razvoj paralelnih aplikacij. Od vseh je imel le sistem PVM vse potrebne rutine, ki omogocajo dinamicno kontrolo procesov in s tem enostavno prenasanje programov na razlicne platforme.
Predstavljena je bila enostavna shema, ki ucinkovito uravnava obremenitev racunalnikov pri uvajanju metode sledenja zarku. Jedro operacijskega sistema Unix ze samo po sebi skrbi za pravilno razporeditev obremenitve procesorja in dodeljuje cas vrsti procesov, ki stalno tecejo na sistemu. S predvkupnim procesiranjem je mogoce nastavljati prioriteto procesom, tako da minimalno obremenjuje delo na gostujocem racunalniku. Z uporabo sistema PVM ni potrebno imeti velikih privilegijev na gostujocem racunalniku. V vecini primerov zadostuje ze klasicna zascita, kot jo ima navadni uporabnik na sistemu.
Kar nekaj problemov je bilo potrebno preseci v procesu razvoja distribuiranega sistema. Tezisce je bilo na prilagoditvi obstojecega programa za upodabljanje z ustrezno balansirano shemo. Upostevati je bilo potrebno tudi komunikacijske omejitve. Pri razvoju distribuiranega sistema so bile vedno v mislih kompleksne scene, ki jih je bilo potrebno posredovati po omrezju prav do vseh vozlov v omrezju. V ta namen je bila izvedena sprotna kompresija podatkov, ki je ucinkovito zmanjsala cas prenosa in s tem razbremenila omrezje in povecala celotno ucinkovitost paralelnega programa.
Zal je v racunalnistvu tako, da se teoreticni algoritmi najveckrat zaradi ozkega vpogleda v problem, kot tudi zaradi pomanjkanja casa, najveckrat potrdijo le na minimalnih sistemih. Za razvoj novega znanja je potrebna velika kolicina temeljnih znanj z razlicnih podrocij, v prvi vrsti pa racunalniskih tehnologij, katere si pridobimo le s prakticnim delom. Razvoj testnega okolja za distribuiran sistem je odprl mnoge nove moznosti za nadaljnje raziskave. Ne bi zelel napovedovati, kaj te moznosti lahko prinesejo, ampak bi rad le omenil probleme, ki bi bili vredni podrobnejsega vpogleda in tiste, za katere ni bilo casa za oceno v tej nalogi:
Ce pogledam nazaj, je magistrska naloga uspesno dosegla zastavljene cilje. Uspesno je bil implementiran distribuiran sistem na programu za sledenje zarku. Prikazan je bil razvoj in diskusija metod v upodabljanju tridimenzionalnih objektov. Za tiste, ki bi zeleli implementirati podobne sisteme, so zadovoljivo prikazani detajli potrebni za uspesno implementacijo. V delu je prikazano: pregled upodabljanja z kazalci na ustrezno literatutro, diskutirani so distribuirani sistemi, navodila za paralelizacijo sekvencnih algoritmov in pregled problemov na katere lahko naletimo pri implementaciji. Naj zakljucim z besedami Paula Heckberta: "Ce bi imeli vec casa, bi lahko naredili vse".