Opravljeno je bio vec hitrostnih testov, ki so pokazali uspesnost distribiuranega modela metode sledenja zarku. Uporabljena je bila sledeca strojna oprema:
V tabeli 7.1 in 7.2 sta prikazana dva primera testov, iz katerih so razvidne relativne hitrosti posameznih racunalnikov. Ker so bile arhitekture zelo razlicne, ni smiselno prikazati odvisnosti absolutnega casa od stevila uporabljenih racunalnikov, ampak le od kolicine uporabljene procesorske moci. Na sliki 7.6 je prikazan potreben cas za upodabljanje v odvisnosti od skupne procesorske moci navideznega racunalnika. Vedno bo obstajal nek minimalni cas, zaradi prenosa podatkov, kot tudi zaradi interpretiranja datoteke scene. Pri skalabilnih algoritmih, kot je metoda sledenja zarku, je mozno predvideti prispevek enega racunalnika k zmogljivosti paralelnega sistema. Ceprav racunska moc sistema z dodajanjem novih procesorjev raste linearno, se cas potreben za resitev naloge zmanjsuje asimptoticno. Prispevek enega racunalnika je torej najvecji, ko imamo dva racunalnika v paralelnemu sistemu.
Iz tabele, kjer je prikazan model PVM, sestavljen iz samih osebnih racunalnikov, vidimo tudi razlike zaradi razlicnih hitrosti in obremenitev. Na enem samem racunalniku PC486/66 je model iz slike 7.3 potreboval 14 minut. Polni sistem enajstih racunalnikov pa 57 sekund.
