Glede na cas obdelave streznega servisa se locijo tudi strezniki: Iterativni streznik porabi le kratek cas za serviranje podatkov odjemalcem. Primer takega streznika je lahko ``dan v tednu''. Strezniki, ki zahtevajo vec casa in simultane dostope vecih odjemalcev, ne morejo delovati kot iterativni strezniki, saj v casu obdelave blokirajo dostop drugih odjemalcev. Zato taki stezniki naredijo podproces s funkcijo fork in prepustijo nadzor prvotnemu procesu, ki se vrne na cakanje novih zahtev. Taki strezniki se imenujejo skupni strezniki (concurrent servers).
V praksi obstajati tudi dve inacici skupnih streznikov: tisti, ki naredijo vec kot en podproces za izvedbo servisa, ter primeri z enim samim procesom. Kdaj je kaksen uporaben, je odvisno od narave servisa, ki ga streznik resuje. Najveckrat je zaradi potrebe po integriteti datotek uporabljen le en glavni servis, v strezniku pa se uporabi komunikacija med procesi (IPC), ki postavlja v vrsto zahteve odjemalcev.