S knjiznico RPC, eno najbolj razsirjenih knjiznic za pisanje distribuiranih aplikacij, je mozno izdelati programe, ki tecejo na razlicnih racunalnikih, kar pomeni, da tecejo na razlicnih operacijskih sistemih z razlicnimi procesorji. RPC programi so torej prenosljivi in med seboj kompatibilni. Delujejo na visjem nivoju kot pa vticnice (Berkley sockets) in pred uporabnikom skrivajo posebnosti mrezne povezave. Tako brez tezav komunicirata programa, na katerem je na enem procesorju celostevilcna spremenljivka int velika 16 bitov na drugem pa v velikosti 32 bitov. Poleg kompatibilnosti celih stevil so tu se drugi tipi spremenljivk, kot so realna stevila, nizi znakov, polja in strukture. Te podatke si programi izmenjujejo po enem od protokolov.
Da bi dosegli kompatibilnost je bilo potrebno uvesti enoten zapis za vse tipe spremenljivk, ki si jih programi izmenjujejo. Programi odjemalcev in streznikov imajo sicer interni zapis spremenljivk v spominu zapisan tako, kot to ustreza procesorju in operacijskemu sistemu; ko pa komunicirajo z drugimi programi, pa morajo pretvoriti interni zapis v skupni dogovorjeni format znan pod imenom eXternal Data Representation (XDR). Odjemalci in strezniki imajo v svoji kodi poleg njim lastnim algoritmom se posebni del kode, ki skrbi za pretvorbo notranjega zapisa v dogovorjeni zunanji zapis. Na sliki C.1 je prikazan del nacin komunikacije dveh programov preko mreznega protokola, kjer je videti, da imata programa vsak svoj povezovalnik osnovne kode z mrezo.
Povezovalnik ( stub) skrbi za konverzijo internih spremenljivk v zunanji neodvisni format tako, da direktno komunicira s transportnim medijem.