Eden od osnovnih izzivov v racunalnistvu je tudi razvoj algoritmov, programskih orodij in aplikacij, ki bi izkoristile razprseno racunalnisko moc z uporabo distribuiranih sistemov na lokalnih omrezjih. Z razvojem racunalniskih omrezij, kot tudi paralelno strojno opremo, se bo povecal tudi komercialni interes za nove tehnologije, ki bodo ceneje in bolje izkoriscale obstojece in nove vire racunalniske moci.
Racunalniska omrezja so seveda le potreben pogoj za njihovo izkoriscanje. Zaradi razlicnih standardov na najnizjem nivoju prenosa informacije se pojavlja tudi problem povezovanja razlicnih arhitektur racunalnikov, ki pogosto pogojujejo tudi operacijski sistem in s tem nacin komunikacije s sorodnimi racunalniki. Tako imamo v praksi opravka z razlicnimi protokoli prenosa, ki so posledica razvoja in/ali licencnih klavzul proizvajalcev omrezne programske opreme. Se posebej je to ocitno na podrocju osebnih racunalnikov, kjer imamo siroko paleto protokolov kot so IPX, SMB, AppleTalk, Netbios, TCP/IP, ... z razlicnimi topologijami (ARCnet, Ethernet, Token ring, ...) in razlicnimi tipi paketov (OSI 802.2, Ethernet II, Ethernet 802.3, Token ring, Novell RX-NET, IBM PC2N2, ...). Vsa nasteta raznolikost programske in strojne opreme povzroca tezave pri povezovanju racunalnikov v distribuirani sistem.
Problem povezovanja je najveckrat na nivoju programske opreme,
kjer imamo razlicne specifikacije proizvajalcev za nacin
klicanja omreznih servisov. Tu sicer obstajajo standardi
OSI
, ki le razvrscajo
omrezne modele na sedem nivojev povezovanja. Podrobnejsi
podatki o izvedbi posameznih slojev pa so zbrani v neformalnih
de-facto standardih zbranih v dokumentih RFC
. Na podrocju osebnih
racunalnikov z operacijskim sistemom DOS sta v veljavi se
standarda na nivoju protokola NDIS (Microsoft) in ODI (Novell), od
katerih je slednji splosno dostopen in ni licencno pogojen. V
svetu delovnih postaj so razmere veliko bolj jasne, saj tu prevladuje
skupina Internet protokolov kot so TCP, (C)SLIP, PPP.
Uporabnik bi moral brez velikega truda imeti moznost uporabe racunalniskih zmogljivosti v omrezju. Sistemi, ki omogocajo transparenten dostop do racunalniskih zmogljivosti se imenujejo distribuirani sistemi. Izgradnja takega sistema predstavlja svojevrsten izziv. Transparentnost lazje dosezemo z opremo, ki je podobna, vendar pa pri tem ne izkoristimo zmogljivosti raznovrstne racunalniske opreme, ki je na voljo.
Temeljni namen pricujocega dela je pregled obstojecega stanja na podrocju distribuiranih sistemov in njihova uporaba v racunalniski grafiki. Na konkretni aplikaciji se je zelelo prikazati primernost, uporabnost in zahtevnost implementacije v izbranem podrocju -- upodabljanju. Pomembna zelja je bila tudi v pridobitvi novega znanja za nadaljnje raziskave z obeh podrocij, ki jih magistrska naloga obsega.