Noben program ne deluje na mah. Ker je problem kompleksen se ga je potrebno lotiti sistematicno. Posamezne dele program moramo sprotno kontrolirati. Zacnemo z majhnim (enodimenzionalnim) sistemom, preverimo delovanje in sele nato dodamo vec dimenzij. Pomembno je tudi dokazovanje pravilnosti delovanja, kjer si logicno razlagamo obnasanje programa za razlicne vhodne parametre. Svejkova metoda pri problemih kot je nas nikoli ni bila uspesna.
Fortran ima to (ne)ugodno lastnost, da so vse premenljivke ob zacetku postavljene na nic. Ker je nas program do neke mere iterativen, ne pozabite bisati spremenljivk!
Po koncanem delu brisite del vse nepotrebne datoteke, ki jih imate na svojem podrocju. Dateteke simulacij znajo biti velike preko 1 MB, kar pri velikem stevilu uporabnikov in majhnem disku prav rado zapolni disk mreznega serverja.